Tudi vam starejši govorijo: “če boš pridno in marljivo delal, si boš lahko zgradil hišo, se vsako leto odpravil na morje in tako poskrbel za svojo bodočo družino.” Prav vsaka mlada oseba je dotično mantro slišala vsaj enkrat v svojem življenju. Vrednota marljivega dela je trdno in globoko zakoreninjena v slovenski narod in ne moremo ga kriviti,  nekoč je trdno delo dejansko prineslo vidne rezultate, omogočilo ti je dobro življenje, medtem ko lahko danes to postavimo pod vprašaj. Eden izmed kazalnikov krize, v kateri smo se trenutno znašli, so leta pri katerih se otroci odselijo od doma.

V skandinavskih državah se ta številka giblje okoli 20, medtem ko npr. na Hrvaškem otroci (ki to nikakor več niso) dom zapustijo okoli svojega 30. leta ali še kasneje. Ampak ta pojav je strukturni in sistemski problem, ki kaže na slabo regulacijo nepremičninskega trga, kjer lahko privatni ponudniki zastavljajo kakršnekoli cene želijo. Nepremičnine so namreč zaradi svojih vrgoglavih cen danes v veliki meri nedostopne povprečnim ljudem, privoščijo si jih lahko le še najvišji ter najbogatejši sloji. Že po kratkem sprehodu skozi Ljubljano in njeno obrobje lahko vidimo, da se stavbe naprestano gradijo. Nepremičnine torej so, obstajajo. Problem ne izhaja iz tega, da stanovanj ne bi bilo dovolj, potrebno se je vprašati predvsem, komu so te nepremičnine namenjene? Njihove cene se vijejo v oblake in povprečna mlada oseba, če ta le nima visoke finančne podpore s strani staršev ali družinskih članov, si je nikakor ne more privoščiti. V velikih količinah jih kupujejo nepremičninska in preostala podjetja, ki jih nato oddajajo po še toliko višjih cenah.

Nepremičnine so v trenutnem sistemu postale naložba in ne osnovna človekova pravica. Pravica, da ima vsak streho nad glavo in normalne življenje pogoje, v katerih se lahko kot posameznik oz. posameznica razvija. Zato le pogumno na ulice, hočemo dostopne nepremičnine, ki si jih lahko privošči oseba s povprečno slovensko plačo.